Aleksandre ni!

Da, tudi v tujino sem odtavala. Na povabilo gostitelja. Ne bom preveč pisala o tem, kar pošiljam pa je moj razgled iz “skromne” sobice – bolj primerno – sobane.

Dodam še fotko osebe s katero sva na balkonu spremljala potovanje lune.

Torej. Skupaj s še s stotimi slikarji iz Slovenije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Italije (in še kaj bi se lahko našlo) sem sodelovala na mednarodnem slikarskem natečaju v Avstriji. Na moje veliko presenečenje je moja mala slikca zmagala – dobila sem 1. nagrado + 700 eur.

Če bi slutila, da se bo zgodilo kaj takega si ne bi obula še od barve umazanih šlap ter od iste substance umazanih hlač, skrtačila bi si tudi zobke in uredila frizuro. Tako sem se pač morala izpostaviti v nespoštljivem outlooku. Pa kaj bi to. Galeristi, kuratorji in druge živine je zanimala le moja slika.

Nerodno pa je, da sem bila od presenečenja nekoliko bebava, ko so mi lastniki galerij in razni meceni iz tujine tiščali pod nos svoje vizitke.

Na koncu šteje le to, da je bil žur dober, da so kontakti izmenjani, da grem septembra v Istro, in da bom lahko v galerijah prodajala slike.

Prva je fotka prijatelja iz Madžarske – dobil je 2. nagrado. Se spodobi.
     

Tako sem preživljala popoldan v Piranu.

Mislim, da sem si po vseh pirepetijah zaslužila nekaj našega morja.

Nikoli si ne bi mislila. Mi je prijateljica povedala, da fantje včasih padejo z neba. In se je zgodilo tudi meni.

Vsa nejevoljna sem se prepustila počitku ob kavi. Se prepustim svojim majhnim opravkom, zajamem zrak, hočem k ustnicam privzdignit skodelico naročene kave, ki je itak prispela prepozno.. in zagledam – v našem za** mestecu, nasproti mene sedijo oči, uperjene vame, na čutnih ustnicah rahel nasmešek. Ignoriram. Čez nekaj sekund se trudim ignorirat – berem, vedno bolj vneto, tisto svoje, s seboj prinešeno čtivo, hočem zadrževati nasmešek, ki mi sili na plano – neuspešno – zberem pogum, pogledam v te oči – pomirjene, spokojne, pogled, ki toliko zakriva – prva stvar, ki mi pade na misel – zakaj jaz? naj bo. Se prisilim, da buljim v črke, ki so hitele hitreje kot moje oči. Nenadoma začutim preblizu sebe: “Smem prisesti?”, barva glasu rahla, primerno diskretna, neprisiljena, kot slučaj ali prvi vzgib. Pogledam temne, s stilom padajoče kodre na urejen obraz, pomislim, saj v bistvu ne vem, nakažem, da me nekoliko moti in v tistem trenutku postane njegov pogled rahlo začuden, kot – katera bo moja nasledna beseda, stavek, kot – saj je v redu, je bilo samo vprašanje. In me prepriča. Izjavim: lahko prisedeš.

Tako zlahka. Pogovor, ki hoče še več – pogovora. Ostane v našem mestu, nekaj časa, ga je občina uvozila, da uredi neke spletne zadeve. Bila sem skromna, kaj drugega pa naj bi bila. On neznanec – s pregrešno lepimi očmi, njegov govor kot plavanje med oblaki, pozornost na meji motečega, da ne omenjam strasti v njegovih očeh. Pogovor diskreten, kot, lahko prideš za vikend sem, tukaj se ponavadi zberemo, lahko spoznaš moje prijatelje,….auč!

Torej, danes, po mnogih mesecih se veselim petka.

Niti ne po svoji krivdi, zgolj slučajno se je iz temnega kota, kamor niti ne pogledam več, ker ga je zasedlo nekaj ljudi,( nisem jim namenila te mračne luknje, izbrali so si jo sami. Namenjeno jim je bilo zasesti najlepše mesto, na piedestalu. Kakorkoli, želeli so bivati tam, kjer so sence. In jaz sem jim stregla, čakala, da jim bo kdaj svetloba bolj povšeči) nagnetla na plano  mrakoba. Ne vem, mogoče jim je postalo pretesno, pa so začeli mračiti tam, kjer je svetlobe največ.

Zanje sem odprla vrata na stežaj.

Tako je – trideseta so skoraj tu, stacionirana sem v majhnem mestu-Gornja Radgona (saj se spomnite-Petelinji zajtrk), torej kjer se ogromno spije, ogromno preklinja, kjer vse stoji razen tovornjakov, zaradi katerih si upam trditi, da je radgona najbolj turistično mesto – trume tujcev, ki se drenjajo skozi. Potem so še tu ostali, ki ostajajo. Večina ne zato, ker bi se tako odločili, temveč ker so zamudili kakšno priložnost ali nimajo pedigreja, ali pa se jim pač ne da. V glavnem – to je mesto skozi katerega se le pelješ, če te prej ne zbije kak živčen voznik (med katere sodim tudi sama).

Torej kaj je s temi tridesetimi – nič, zgolj to, da ko grem npr. sama na pivo to zelo čudno vpliva na ostale sovaščane. Kajti punca pri tridesetih ima opravke, otroke,….res jih imajo – jim privoščim. Zato pa grem sama!

Seveda se mi nemalokrat prilepi kak vol – za te primere imam repertoar najzoprnejših tem, zdaj so pa se že navadili, da težim, pa nadaljujejo. In potem mi pravijo starejše gospe, da sem prevzetna: pri teh letih pa bi se že lahko odločila izbrala kakega mladca iz šopka nasedlih v našem mestu…

Pa me nogomet ne zanima. In maček v soboto zjutraj tudi ni več dobrodošel. Tako preprosto je to.

Obstaja čisto določen profil ljudi, ki te najprej lahko zajebejo:

So prijetnega videza, njihov pogled je ponavadi globok in predirljiv, očarljiv,
nase vselej navlečejo izbrane cunje, (še pri nogavicah pazijo na stil)+še kakšna alternativna majca z zvezdo ali kakšno iz dežele v razvoju, da bi izgledali bolj in – bolj sproščeni, ki priča o njihovi divji mladosti, ki je seveda ni in ni konec,

doma imajo najmanj pet parov čevljev,

njihove geste so nežne, včasih primerno tudi opazne,

glas prepričljiv,

vedno imajo mnenje o vsem,

so vedno na tekočem z aktualnostmi,

poznajo izbrane eksotične prehranjevalnice, od koder te zvlečejo še na kakšno pivo, da lahko zavzeto premlevajo svoja ranjena čustva, ker so naleteli na kako crknjeno miš,

zaslužijo več kot delajo (to jim niti ne zamerim),

poleti potujejo tja, kamor večina ne more,

hodijo pokončno in ponosno,

so pozorni-če imajo čas, seveda.

A ko jih rabiš – jih ni. Se jim ne da, jih boli glava, mogoče so lačni, ne morejo…ne morejo ničesar kar ne koristi njihovemu ponosu…kajti obstaja nevarnost, da bi lahko taki, nepripravljeni-razkrili svojo zamazano, prazno notranjost.

Zato naredijo kar najbolj znajo : odjebejo. A odjebejo s vso očarljivostjo, ki so si jo mukoma pridelali ravno zato, da bi prikrivala kar je umazanega. Da se ne bi zaznalo, da je njihova očarljivost skrčena zgolj na life style.

Odjebejo, ker imajo radi.

Takim želim le še sladke sanje, kajti, te bodo vedno bolj pogrešali.

Prav po mikimustrsko smo se odpravili na izlet…urška si poškoduje nogo, jaz pa pokadim preveč cigaret.

Ne morem verjeti, sa v petek zvečer v prestolnici slovenski vse zaprto!!