Ko se vrata zaprejo
Niti ne po svoji krivdi, zgolj slučajno se je iz temnega kota, kamor niti ne pogledam več, ker ga je zasedlo nekaj ljudi,( nisem jim namenila te mračne luknje, izbrali so si jo sami. Namenjeno jim je bilo zasesti najlepše mesto, na piedestalu. Kakorkoli, želeli so bivati tam, kjer so sence. In jaz sem jim stregla, čakala, da jim bo kdaj svetloba bolj povšeči) nagnetla na plano mrakoba. Ne vem, mogoče jim je postalo pretesno, pa so začeli mračiti tam, kjer je svetlobe največ.
Zanje sem odprla vrata na stežaj.
