Nikoli si ne bi mislila. Mi je prijateljica povedala, da fantje včasih padejo z neba. In se je zgodilo tudi meni.

Vsa nejevoljna sem se prepustila počitku ob kavi. Se prepustim svojim majhnim opravkom, zajamem zrak, hočem k ustnicam privzdignit skodelico naročene kave, ki je itak prispela prepozno.. in zagledam - v našem za** mestecu, nasproti mene sedijo oči, uperjene vame, na čutnih ustnicah rahel nasmešek. Ignoriram. Čez nekaj sekund se trudim ignorirat - berem, vedno bolj vneto, tisto svoje, s seboj prinešeno čtivo, hočem zadrževati nasmešek, ki mi sili na plano - neuspešno - zberem pogum, pogledam v te oči - pomirjene, spokojne, pogled, ki toliko zakriva - prva stvar, ki mi pade na misel - zakaj jaz? naj bo. Se prisilim, da buljim v črke, ki so hitele hitreje kot moje oči. Nenadoma začutim preblizu sebe: “Smem prisesti?”, barva glasu rahla, primerno diskretna, neprisiljena, kot slučaj ali prvi vzgib. Pogledam temne, s stilom padajoče kodre na urejen obraz, pomislim, saj v bistvu ne vem, nakažem, da me nekoliko moti in v tistem trenutku postane njegov pogled rahlo začuden, kot - katera bo moja nasledna beseda, stavek, kot - saj je v redu, je bilo samo vprašanje. In me prepriča. Izjavim: lahko prisedeš.

Tako zlahka. Pogovor, ki hoče še več - pogovora. Ostane v našem mestu, nekaj časa, ga je občina uvozila, da uredi neke spletne zadeve. Bila sem skromna, kaj drugega pa naj bi bila. On neznanec - s pregrešno lepimi očmi, njegov govor kot plavanje med oblaki, pozornost na meji motečega, da ne omenjam strasti v njegovih očeh. Pogovor diskreten, kot, lahko prideš za vikend sem, tukaj se ponavadi zberemo, lahko spoznaš moje prijatelje,….auč!

Torej, danes, po mnogih mesecih se veselim petka.

  • sl.rReddit
  • del.icio.us
  • co.mments
  • Ma.gnolia